Predajamo sporočilo slovenske sekcije IBBY:

Mednarodni dan knjig za otroke praznujemo 2. aprila, na rojstni dan danskega pravljičarja Hansa C. Andersena, letos je “sponzor” Slovenska sekcija IBBY. Naše praznovanje izhaja iz poslanice Petra Svetina »Lakota po besedah«  (glej spodaj) in plakata ter vabila-kocke, ki ju je ustvaril Damijan Stepančič. Pa tudi iz vseh spodbud iz bralnospodbujevalne akcije, ki jo je Slovenska sekcija IBBY osnovala skupaj z MKL, Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo.
Zaradi pandemije smo se povezali preko spleta in na poziv je prispelo veliko različnih prispevkov iz slovenskega in mednarodnega prostora. Vse prispevke sproti objavljamo na Facebooku in jih delimo v druge skupine (predvsem učiteljev, knjižničarjev, ljubiteljev dobrih knjig idr.), zbrali pa smo jih tudi tukaj na naši domači strani.

Tako v trenutnih posebnih razmerah praznujemo 2. april – mednarodni dan knjig za otroke, spodbujamo branje in se počutimo povezane ob knjigah. Delite ideje za dobre knjige s svojimi prijatelji. V teh dneh smo še posebej lačni besed.

Poslanica:

Peter Svetina

LAKOTA PO BESEDAH

V moji deželi konec aprila ali začetek maja ozelenijo grmi, ki jih kmalu nato naselijo zapredki metuljev. Kot vata ali kot sladkorna pena zgledajo, ličinke pa požirajo list za listom, dokler grmi niso videti popolnoma opustošeni. Ko se metulji razvijejo, odletijo, grmički pa kljub temu niso uničeni. Ob letu ponovno ozelenijo, spet in spet.

To je podoba pisateljice, podoba pesnika. Zgodbe in pesmi ju izjejo, izčrpajo ju, in ko so napisane, odletijo, odidejo v knjige, odidejo med poslušalce. To se ponavlja.

In kaj se zgodi s pesmimi in zgodbami?

Poznam fanta, ki so mu operirali oči. Dva tedna po operaciji je moral ležati le na desnem boku, potem še mesec dni ni smel brati, ničesar. Ko je po mesecu in pol prijel v roko knjigo, se mu je zdelo, kot da bi besede z žlico zajemal iz sklede. Kot da bi jih jedel, zares jedel.

In poznam dekle, ki je zdaj učiteljica. Pravi: Otroci, ki jim starši niso brali knjig, so siromašni.

Besede v pesmih in zgodbah so hrana. Niso hrana za telo, nihče si z njimi ne bo napolnil želodca. So hrana za duha in dušo.

Kadar je človek lačen in žejen, se mu stisne želodec, osušijo se mu usta. Išče, kje bi lahko dobil vsaj kos kruha, skodelico riža, koruze, kakšno ribo ali banano. Bolj ko je lačen, bolj se mu oži pogled, ne vidi več drugega kot par grižljajev, ki bi ga nasitili.

Lakota po besedah se ne kaže tako, kaže se kot malodušnost, kot brezbrižnost, kot arogantnost. Ljudje, ki jih tare ta lakota, se ne zavedajo, da je njihova duša premražena, ne zavedajo se, da hodijo mimo sebe, pa se ne vidijo. Del sveta jim odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili.

To lakoto potešijo pesmi in jo potešijo zgodbe.

Če tega doslej nismo počeli, je upanje, da se nasitimo?

Je. Fant bere, skoraj ni dneva, da ne bi bral. Punca, ki je postala učiteljica, bere zgodbe svojim šolarjem. Vsak petek. Vsak teden. Če kdaj pozabi, jo na branje spomnijo otroci sami.

Pa pisateljica in pesnik? Ob letu bosta ozelenela. In spet ju bodo izjedle zgodbe in pesmi, ki bodo kot metulji poleteli na vse strani. Spet in spet.

Deli
Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+
(Skupno 28 obiskov, današnjih obiskov 1)